1 Katero pravo se uporablja?
1.1. Katero pravo se uporablja za urejanje premoženja para? Kateri kriteriji/pravila se uporabljajo za določanje prava, ki se uporablja? Katere mednarodne konvencije je potrebno upoštevati za določene države?
Za posebna in skupna premoženjska razmerja zakoncev je pristojno pravo države, katere državljana sta. Če sta državljana različnih držav, je pristojno pravo države, v kateri imata stalno bivališče. Če zakonca nimata ne skupnega državljanstva ne bivališča v isti državi, je pristojno pravo države, v kateri sta nazadnje imela skupno bivališče. Če pristojnost prava ni določljiva niti po teh merilih, potem je pristojno pravo Republike Hrvaške (36. člen Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).
Za pogodbeno premoženjsko razmerje zakoncev je pristojno tisto pravo, ki je bilo v času sklenitve pogodbe pristojno za njuno posebno in skupno lastnino.
Republika Hrvaška ni podpisnica Haaške konvencije o pravu, ki se za premoženjske ureditve zakonskih parov sicer uporablja od 14. marca 1978.
Dvostranski sporazumi o mednarodni pravni pomoči, ki vsebujejo pravila glede nesoglasij zakonov o zakonskih lastninskih razmerjih, so bili sklenjeni s Češko, Madžarsko, Mongolijo, Poljsko, Romunijo, Rusko federacijo in s Slovaško (zadevni podatki so dosegljivi na http://www.mprh.hr/bilateralna-suradnja-01).
1.2. Ali imata zakonca možnost izbire prava, ki se uporablja? Če ga imata, s katerimi načeli se ta izbira ureja (npr. zakoni, ki bodo izbrani, formalne zahteve, retroaktivnost)?
Hrvaško pravo ne dopušča izbire pristojnega prava, tako da zakonca, če sta hrvaška državljana, nimata možnosti, da bi si izbrala pristojno pravo. Če pa je eden od zakoncev državljan druge države in če pravo, ki je bilo pristojno za premoženjska razmerja zakonskih parov v času sklenitve pogodbe, takšno izbiro dovoljuje, potem si lahko sama izbereta pristojno pravo (37. člen Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act) pod pogojem, da učinki njegove uporabe niso v nasprotju z ustavo Republike Hrvaške in z utrjenimi temelji državne ureditve (4. člen Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).
