1 Katero pravo se uporablja?
1.1. Katero pravo se uporablja za urejanje premoženja para? Kateri kriteriji/pravila se uporabljajo za določanje prava, ki se uporablja? Katere mednarodne konvencije je potrebno upoštevati za določene države?
Za zakonske zveze, sklenjene pred 1. septembrom 1992, velja običajno pravo, medtem ko tiste, ki so se sklenile po tem datumu in se še bodo do 28. januarja 2019, že sodijo k haaški konvenciji, ki 14. marca 1978 obravnava pravo, uporabno za urejanje zakonskega premoženja.
Pravo, ki se uporablja za režime zakonskega premoženja za zakonce, ki so sklenili zakonsko zvezo pred 1. septembrom 1992, se načeloma določi z lokacijo prvega prebivališča zakoncev. Tako določeno pravo ureja vsa premoženjska razmerja med zakoncema, ne glede na to, kje se nahaja njuno premoženje. To merilo za zvezo je stalno: pravo prvega zakonskega prebivališča se uporablja v celotnem času trajanja zakonske zveze, tudi, če se zakonca preselita v drugo državo.
Za zakonske zveze, sklenjene po 1. septembru 1992, se za premoženjska razmerja med zakoncema uporablja Haaška konvencija z dne 14. marca 1978, razen primarnega režima, ki ga še naprej urejajo francoske določbe, ki se uporabljajo v skladu z obveznimi določbami (členi 212-226 CC). Če zakonca pred sklenitvijo zakonske zveze izbire ne opravita, se načeloma uporabi pravo njunega prvega običajnega prebivališča. Haaška konvencija v nasprotju z občim pravom določa tri primere, kjer se uporabno pravo avtomatsko spremeni (člen 7, odstavek 2): ko zakonca uredita prebivališče v državi, katere skupno državljanstvo imata; ko zakonca po poroki več kot 10 let živita v državi; za zakonca, ki po poroki nista uredila običajnega prebivališča na ozemlju iste države (in za katerih režim zakonske lastnine se je posledično uporabljalo pravo države skupnega državljanstva), ko uredita običajno prebivališče v isti državi. Ta avtomatska sprememba velja samo za prihodnost (vendar, člen 8 omogoča, da partnerja za celotno svoje premoženje začneta uporabljati novo pravo, pod pogojem, da ta izbira ne vpliva škodljivo na pravice tretjih strank).
Po sprejetju Evropske uredbe (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 veljajo se uporabno pravo določa z novimi pravili, ki veljajo za vse poročne zveze, sklenjene od 29. januarja 2019, pa tudi za tiste, ki so se sklenile pred datumom, ko bodo začela učinkovati, če sta si namreč zakonca za urejanje premoženjskih razmerij izbrala pravo, uporabno od 29. januarja 2019.
Če si zakonca nista izbrala prava, 26. člen podaja hierarhijo povezovalnih dejavnikov za določitev uporabnega prava, kakor sledi.
- Prvo skupno stalno prebivališče zakoncev po sklenitvi zakonske zveze.
- Če tega ni, skupno državljanstvo zakoncev v času poroke. Tega kriterija ni mogoče uporabiti, če imata zakonca več skupnih državljanstev.
- Če niti tega ni, pravo države, s katero sta najtesneje povezana.
Pristojna sodna oblast lahko na zahtevo enega od zakoncev izjemoma sklene, da se bo namesto zakona o prvem skupnem stalnem prebivališču po poroki uporabljal kateri drug državni zakon (člen 22.3).
1.2. Ali imata zakonca možnost izbire prava, ki se uporablja? Če ga imata, s katerimi načeli se ta izbira ureja (npr. zakoni, ki bodo izbrani, formalne zahteve, retroaktivnost)?
Zakonca lahko določita pravo, ki velja za urejanje njunih premoženjskih razmerij. V pogodbah o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, sestavljenih pred začetkom veljavnosti Haaške konvencije z dne 14. marca 1978 (1. september 1992), sta lahko zakonca izbrala vsako veljavno pravo. Odkar je začela veljati haaška konvencija in do 28. januarja 2019 je ta določitev omejena na eno treh pravnih možnosti, ki jih določa 3. Člen: pravo države, v kateri imata zakonca v času določitve državljanstvo; pravo države, v kateri imata zakonca v času določitve stalno prebivališče; ali pravo države, v kateri sta si zakonca po poroki ustvarila novo stalno prebivališče. Haaška konvencija tudi dovoljuje, da zakonca za vse ali nekatere nepremičnine uporabljata pravo kraja, na katerem se nahajajo te nepremičnine (člen 3, odstavek 2). Haaška konvencija zahteva, da se izbiro uporabnega prava izrecno določi, ali da v obliki nujne posledice izhaja iz določb poročne pogodbe (člen 11).
Zakonca lahko pravo, ki se uporablja za njun režim zakonskega premoženja, spremenita tudi v času trajanja zakonske zveze. V tem primeru se Haaška konvencija uporablja tudi za zakonca, ki sta sklenila zakonsko zvezo pred začetkom njene veljavnosti, pod pogojem, da je izbran datum po nastopu veljavnosti Konvencije (člen 21). V tem primeru je določitev omejena na enega od dveh prav, navedenih v členu 6: pravo države, katere državljan je eden od zakoncev v času določitve, ali pravo države, v kateri ima v času določitve eden od zakoncev svoje običajno prebivališče. Haaška konvencija tudi dovoljuje, da zakonca za vse ali nekatere nepremičnine uporabljata pravo kraja, na katerem se nahajajo te nepremičnine (členu 6, odstavku 2). Novi zakon se uporablja retroaktivno na datum sklenitve zakonske zveze, v odvisnosti od pravic tretjih, vendar se lahko zakonca odločita, da bo sprememba glede veljavnega prava in morebiti glede urejanja premoženjskih razmerij med zakoncema veljala le za naprej, za prihodnost: v tem primeru se jima svetuje, da odpravita prejšnji način urejanja njunih premoženjskih razmerij. Zakon 97-987 z dne 28. oktobra 1997 je spremenil Civilni zakonik z namenom prilagoditve določbam Haaške konvencije in ureditve objave spremembe režima zakonskega premoženja, pridobljenega z uporabo tujega prava.
Uredba (EU) 2016/1103 predpisuje, da si zakonca kot uporabno pravo za urejanje zakonskega premoženja lahko izbereta pravo države, katere državljan je vsaj eden od njiju, ali pravo države, v kateri imata oba stalno prebivališče (22. člen). Od 29. januarja 2019 je ta izbira veljavna samo v okviru poročne pogodbe ali dogovora o izbiri uporabnega prava, v skladu s formalnimi zahtevami, ki jih podaja 23. člen.
In končno, izbira prava, uporabnega za urejanje zakonskega premoženja, bo učinkovala samo v prihodnosti, razen če se zakonca dogovorita drugače, a ne v škodo pravic tretjih.
