2 Ali obstaja zakonsko določeno premoženjsko razmerje med zakoncema in če obstaja, kaj določa?

2.1 Opišite splošna načela: katero premoženje je skupno premoženje zakoncev? katero premoženje je posebno premoženje zakoncev?

Ob sklenitvi zakonske zveze sta zakonca dolžna izbrati njuno premoženjsko razmerje. Izbirata lahko med tremi vrstami premoženjskih razmerij: premoženjsko skupnostjo, skupnostjo razmejenih koristi, ali ločenim premoženjem.

Če zakonca ob sklenitvi zakonske zveze ali pogodbe o njej nista izbrala njuno medsebojno premoženjsko razmerje, je zakonsko določena ureditev premoženjska skupnost. V skladu s to ureditvijo se premoženje, pridobljeno med trajanjem zakonske zveze, šteje za skupno premoženje zakoncev.
V premoženjskem razmerju premoženjske skupnosti, se za ločeno premoženje štejejo:

  • predmeti osebne rabe (npr. oblačila);
  • premoženje zakonca, ki ga je ta pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze;
  • premoženje, neodplačno pridobljeno med trajanjem zakonske zveze (kot so darila ali zapuščina);
  • premoženje, pridobljeno kot nadomestilo za ločeno premoženje.

Delitev skupnega premoženja se lahko opravi samo po prenehanju premoženjske skupnosti (zaradi smrti enega od zakoncev ali razveze zakonske zveze, ali prek sklenitve pogodbe o zakonski zvezi, s katero se določi drugo premoženjsko razmerje).

V premoženjskih razmerjih skupnosti razmejenih koristi in ločenega premoženja, zakonca nimata skupnega premoženja.

(estonski Zakon o družinskem pravu)

2.2. Ali obstajajo pravne predpostavke o dodelitvi premoženja?

V premoženjskem razmerju premoženjske skupnosti se premoženje šteje za skupno premoženje zakoncev, dokler ni drugače dokazano.

2.3. Ali morata zakonca predložiti popis premoženja? Če morata, kdaj in kako?

Popisa premoženja se ne sme opraviti za premoženjski razmerji premoženjske skupnosti in ločenega premoženja, vendar pa ga je treba opraviti za premoženjsko razmerje skupnosti razmejenih koristi (glej 5.3.).

2.4. Kdo je odgovoren za upravljanje premoženja? Kdo ima pravico do razpolaganja s premoženjem? Ali lahko samo eden od zakoncev razpolaga s premoženjem/upravlja premoženje in ali je soglasje drugega zakonca nujno potrebno (npr. v primerih razpolaganja z bivališčem zakoncev)? Kakšen učinek ima odsotnost soglasja na veljavnost pravnega posla in na možnost nasprotovanja tretji osebi?

V okviru premoženjske skupnosti zakonca izvajata pravice in izpolnjujeta dolžnosti, ki izhajajo iz njunega skupnega premoženja, skupaj ali s soglasjem drugega zakonca. Za pravne posle v zvezi s premičnim premoženjem ali pravico, ki izhaja iz skupnega premoženja zakoncev, velja domneva, da je drugi zakonec dal soglasje (domneva soglasja ne velja za pravne posle v zvezi z nepremičnim premoženjem). Zakonec lahko v zvezi s skupnim premoženjem sklene pravne posle za zadovoljitev vsakodnevnih potreb družine, ali zakonca samega; to lahko stori brez soglasja drugega zakonca.

Pravni posel v zvezi s skupnim nepremičnim premoženjem, ki se sklene brez soglasja drugega zakonca, je ničen.

Zakonec upravlja s svojim ločenim premoženjem neodvisno in na svoje lastne stroške, in soglasje drugega zakonca ni potrebno. Zakonec lahko sklene pravni posel v zvezi s stanovanjskim objektom, ki predstavlja ločeno premoženje zakonca in v katerem prebiva družina ali ga ločeno uporablja zakonec, ki ni lastnik tega objekta, in lahko dovoli tretji osebi uporabo le-tega ali prekine pravno razmerje za uporabo tega objekta za prebivanje, samo s soglasjem drugega zakonca ob pogoju, da je bilo lastništvo nad bivališčem pridobljeno po 01.01.2015. Posel brez soglasja drugega zakonca je ničen. To ne velja za bivališča pridobljena pred 01.01.2015.

V okviru skupnosti razmejenih koristi je premoženje, ki je last enega od zakoncev, njegovo ločeno premoženje, s katerim lahko razpolaga samostojno (brez soglasja drugega zakonca), ne glede na to ali je bilo premoženje pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, ali med njenim trajanjem. Vendar pa je treba za sklenitev pravnih poslov v zvezi s stanovanjskim objektom, v katerem prebiva družina ali ga uporablja zakonec, ki ni lastnik tega objekta, pridobiti soglasje slednjega. Če se tak pravni posel sklene brez soglasja zakonca, ki ni lastnik zadevnega objekta, je posel ničen in drugi zakonec ima pravico, da proti tretji osebi vloži zahtevek na podlagi neveljavnosti razpolagalne pravice.

Na ločenem premoženju izvaja zakonec lastninsko pravico samostojno.

V okviru premoženjskega razmerja ločenega premoženja, se zakonca v zvezi z njunimi premoženjskimi razmerji obravnavata, kot da zakonske zveze nista sklenila in na svojem ločenem premoženju izvajata lastninske pravice samostojno in z njim prosto razpolagata.

2.5. Ali so morebitni pravni posli enega zakonca zavezujoči tudi za drugega?

Ne glede na izbiro premoženjskega razmerja med zakoncema sta oba solidarna dolžnika pri pravnih poslih, ki jih eden od njiju sklene za potrebe vodenja skupnega gospodinjstva, v korist otrok, ali za kritje običajnih potreb družine (na primer: če eden od njiju vzame posojilo v korist družine, je drugi zakonec solidarni dolžnik tega posla). Vrednost takega pravnega posla ne sme presegati stopnje, ki bi bila nesorazmerna življenjskim razmeram zakoncev.

2.6. Kdo je odgovoren za dolgove, nastale v času zakonske zveze? Katero premoženje lahko upniki zahtevajo za svoj delež?

Ne glede na izbiro premoženjskega razmerja med zakoncem je odgovornost zakonca za obveznosti, ki jih je prevzel drugi zakonec, omejena na tiste pravne posle, v katerih ga drugi zakonec sme zastopati ali s svojim ravnanjem k čemu zavezati.

V premoženjskem razmerju premoženjske skupnosti zakonca za obveznosti do tretjih oseb popolno jamčita s svojim ločenim in skupnim premoženjem, ko gre za:

  • obveznosti, ki jih je eden od zakoncev prevzel, da bi zadovoljil potrebe družine;
  • izpolnitev solidarne obveznosti, ki jo je prevzel eden od zakoncev;
  • obveznosti, za katere se je eden od zakoncev s tretjimi osebami dogovoril, da zanje jamči tako s svojim ločenim, kot tudi skupnim premoženjem (obvezno je soglasje drugega zakonca).

Za druge obveznosti zakonca jamčita vsak s svojim ločenim premoženjem in do polovice skupnega premoženja (t.j. njunega deleža). Upnik lahko zahteva delitev skupnega premoženja, če se izkaže, da za poplačilo obveznosti ločeno premoženje dolžnega zakonca ne zadostuje.