2.1 Opišite splošna načela: katero premoženje je skupno premoženje zakoncev? katero premoženje je posebno premoženje zakoncev?

Zakon uvaja režim skupnega zakonskega premoženja (člen 159 Obligacijskega zakonika Italije (CC)).

Zakonski režim skupnega premoženja predpisuje obstoj skupnega premoženja, posebnega premoženja in odloženega skupnega premoženja.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita ločeno ali skupaj po sklenitvi zakonske zveze, se šteje kot skupno premoženje, z izjemo posebnega premoženja in premoženja, ki je del odloženega skupnega premoženja.

Naslednje premoženje se šteje kot ločeno premoženje:

• a. premoženje, ki ga zakonca pridobita pred sklenitvijo zakonske zveze oziroma prevzemom režima skupnega premoženja;
• b. premoženje, ki ga zakonca pridobita po sklenitvi zakonske zveze kot darilo ali zapuščina, razen v kolikor verodostojna listina določa, da se darilo ali zapuščina šteje kot skupno premoženje;
• c. premoženje, ki se uporablja zgolj za osebne potrebe zakonca, in povezano premoženje;
• d. premoženje, ki ga zakonec potrebuje za opravljanje poklica;
• e. premoženje, ki ga zakonec prejme kot nadomestilo škode, vključno z izplačili iz naslova delne ali popolne izgube zmožnosti za delo;
• f. premoženje, ki ga je zakonec prejel kot nadomestilo ali v zameno za zgoraj navedeno premoženje, pod pogojem, da je v času pridobitve to izrecno navedeno.

V kolikor naj bo premično ali nepremično premoženje, navedeno v točkah c), d), f) zgoraj, ki je pridobljeno po sklenitvi zakonske zveze in vpisano v predpisan register premoženja, izključeno iz skupnega premoženja, je treba izključitev navesti v aktu o pridobitvi s sodelovanjem drugega zakonca (člen 179 CC).

Naslednje premoženje se šteje kot odloženo skupno premoženje:

• prihodki iz posebnega premoženja enega zakonca in zaslužek iz naslova njegovih posebnih aktivnosti, pod pogojem, da premoženje še obstaja v trenutku prenehanja skupnosti (točki b) in c) člena 177 CC);
• premoženje, namenjeno podjetju enega izmed zakoncev, pod pogojem, da je bilo podjetje ustanovljeno po sklenitvi zakonske zveze, in vplačila v podjetje, ki je bilo ustanovljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, pod pogojem, da premoženje v trenutku prenehanja skupnosti še obstaja (člen 178 CC).

Do odložene skupnosti pride šele v trenutku prenehanja skupnega premoženja. Odvisno od razlage te določbe, odložena skupnost praviloma ne pomeni dejanske solastnine premoženja in pravic, pač pa predstavlja zgolj pravico zakonca, da zahteva od lastnika premoženja plačilo ene polovice vrednosti premoženja. V kolikor se zakonca ne moreta sporazumeti o vrednosti premoženja, jo določi sodišče.

V primeru dedovanja odložena skupnost predstavlja obveznost umrlega zakonca do preživelega zakonca.

2.2. Ali obstajajo pravne predpostavke o dodelitvi premoženja?

V odsotnosti drugačnega dokaza se šteje, da je premično premoženje del skupnega premoženja (člen 195 CC).

2.3. Ali morata zakonca predložiti popis premoženja? Če morata, kdaj in kako?

Zakonca nista dolžna sestaviti popisa premoženja.

2.4. Kdo je odgovoren za upravljanje premoženja? Kdo ima pravico do razpolaganja s premoženjem? Ali lahko samo eden od zakoncev razpolaga s premoženjem/upravlja premoženje in ali je soglasje drugega zakonca nujno potrebno (npr. v primerih razpolaganja z bivališčem zakoncev)? Kakšen učinek ima odsotnost soglasja na veljavnost pravnega posla in na možnost nasprotovanja tretji osebi?

Skupno premoženje lahko zakonca upravljata ločeno.

Ne glede na to pa morata zakonca dejanja, ki sodijo v okvir izrednega upravljanja, in posle za prenos ali ustanovitev osebnih pravic ali užitka, opravljati skupaj. Tudi v sodnih postopkih v zvezi s temi dejanji nastopata oba zakonca skupaj (člen 180 CC).

V primeru premičnega ali nepremičnega premoženja, ki je vpisano v register in predmet odtujitve (npr. prodaje), pa zakonec nima zahtevanega soglasja drugega zakonca, lahko drugi zakonec v roku enega leta od dne, ko je izvedel za posel (vendar v objektivnem roku enega leta od dneva vpisa posla v register), posel izpodbija; če do tega ne pride mora zakonec, ki je posel sklenil brez soglasja drugega zakonca, na zahtevo drugega zakonca povrniti skupno premoženje v stanje, kot je bilo pred sklenitvijo spornega dejanja, oziroma če je to nemogoče, plačati nadomestilo (člen 184 CC).

Zakonec ne sme odtujiti svojega deleža v skupnem premoženju pred prenehanjem skupnega premoženja.

Če zakonec zavrne soglasje, je odsoten ali kako drugače oviran, lahko zakonec od sodišča zahteva dovoljenje za opravljanje potrebnih dejanj (člena 181 in 182 CC). Poleg tega lahko sodišče enemu izmed zakoncev prepove upravljanje skupnega premoženja če se dokaže, da poslov upravljanja ne opravlja dobro (člen 183 CC). V primeru absolutne ali relativne nezmožnosti ali slabega upravljanja enega izmed zakoncev, lahko sodišče odloči o sodni delitvi premoženja, ki je eden izmed razlogov za prenehanje režima skupnega premoženja (člen 193 CC).

Zakonec lahko sam upravlja in odtuji svoje posebno in odloženo skupno premoženje (člen 185 CC).

Nobene posebne določbe ne urejajo skupnega zakonskega domovanja ali varujejo zakonca, ki ni lastnik domovanja.

2.5. Ali so morebitni pravni posli enega zakonca zavezujoči tudi za drugega?

Redno vzdrževanje skupnega premoženja lahko opravlja vsak izmed zakoncev ločeno (člen 180 CC). Obveznosti, ki jih je eden izmed zakoncev prevzel sam v interesu družine, bremenijo skupno premoženje zakoncev (člen 186 CC).

2.6. Kdo je odgovoren za dolgove, nastale v času zakonske zveze? Katero premoženje lahko upniki zahtevajo za svoj delež?

V kolikor upnik ne doseže popolnega poplačila iz ločenega premoženja za obveznosti, prevzete po sklenitvi zakonske zveze s strani enega zakonca v zvezi z dejanji, ki presežejo redno upravljanje, brez soglasja drugega zakonca, lahko upnik poseže na skupno premoženje, vendar do največ do vrednosti deleža zakonca, ki je prevzel obveznost (člen 189 CC).

Osebni upniki enega izmed zakoncev lahko subsidiarno posežejo tudi na skupno premoženje, tudi za obveznosti, prevzete pred sklenitvijo zakonske zveze, vendar največ do vrednosti deleža zadolženega zakonca. V primeru nezavarovanih obveznosti imajo upniki do skupnega premoženja prednost pred upniki do posebnega premoženja zakonca (člen 189 CC).

Upniki s terjatvami, ki se nanašajo na skupno premoženje, lahko subsidiarno posežejo tudi na posebno premoženje obeh zakoncev, če skupno premoženje ne zadostuje, vendar največ do polovice terjatve (člen 190 CC).

Print this topic

back to top